Sanja Somatika

Somatika

Kaj pomeni somatika, od kod izvira beseda, katera področja zajema in zakaj je pomembno razlikovati med somatsko terapijo, somatsko psihoterapijo, somatskim gibanjem in ostalo rabo izraza.

Avtorica strani: Sanja Zalar Gostimirović | Sanja Somatika

Somatska čuječnostIndividualni procesViri in nadaljnje branje

Kaj pomeni somatika

Opomba o virih: Besedilo temelji na strokovni literaturi s področja somatike, somatske edukacije, fenomenologije telesa, telesno usmerjenih psihoterapij, interocepcije in somatskega gibanja. Kadar navajam zgodovinske, terminološke ali teoretične trditve, so ključni viri navedeni v oklepajih.

Somatika je poimenovanje za široko področje, ki raziskuje telo kot doživljano, prvoosebno izkušnjo, ne zgolj kot objekt. Pri tem se navezuje na fenomenološko razumevanje telesa po Merleau-Pontyju, ki telo razume kot osnovno središče zaznavanja, delovanja in bivanja v svetu. Ne gleda na telo zgolj skozi prizmo anatomije, ampak se osredotoča na doživljanje, občutenje, gibanje, zaznavanje in organizacijo telesa (Eddy, 2016; Hanna, 1988; Merleau-Ponty, 2012).

Danes se naziv “somatika” uporablja za različne pristope. Skupno jim je to, da telo razumejo kot nekaj več kot objekt, ki ga uporabljamo ali popravljamo. V somatiki je telo prostor doživljanja, zaznavanja, notranjega gibanja, avtonomnih odzivov, čustvovanja, meja, potreb, stika, regulacije in pomena (Eddy, 2016; ISMETA, b. d.).

Somatika ni ena metoda ali tehnika. Prav zato lahko to poimenovanje prispeva k nejasnosti pri izbiri ustrezne oblike podpore, terapije ali prakse. Ni vsaka somatika terapija in ni vsaka somatika gibanje. (EABP, b. d.; ISMETA, b. d.)

Na kratko: somatika ni ena sama tehnika in ni izum ene osebe. Je področje, ki je obstajalo dolgo pred modernim poimenovanjem.

Je skupno ime za več pristopov, ki raziskujejo odnos med telesom, zaznavanjem, gibanjem, pozornostjo, živčnim sistemom, učenjem in utelešenim doživljanjem (Eddy, 2016; ISMETA, b. d.).

Thomas Hanna ni izumitelj somatskega znanja, telesno usmerjenih praks ali besede somatika. Je pa ena ključnih osebnosti pri popularizaciji in institucionalizaciji sodobne rabe izraza Somatics v poznem 20. stoletju. Njegova metoda, Hanna Somatic Education, je ena od metod znotraj širšega somatskega področja (Drury, 2022; Hanna, 1988).

Vsebina strani

  1. Zakaj je pojem somatika danes lahko nejasen
  2. Sōma: grški izvor besede
  3. Vrste somatike
  4. Ali je Thomas Hanna izumil somatiko?
  5. Razvoj somatskega področja
  6. Ključni avtorji, prakse in metode v zgodovini somatike
  7. Somatika danes
  8. Somatsko orientirano psihosocialno svetovanje
  9. Viri in nadaljnje branje
  10. O besedilu
  11. Ključne razlike
  12. Kam naprej

Zakaj je pojem somatika danes lahko nejasen

Beseda somatika se uporablja kot nadpomenka za mnogo različnih disciplin in pristopov. Pod isti izraz se pogosto uvrstijo terapija, psihoterapija, gibanje, edukacija, bodywork, čuječnost, delo z živčnim sistemom, filozofija telesa in medicinska raba izraza “somatsko” (EABP, b. d.; Eddy, 2016; ISMETA, b. d.).

Zato beseda “somatsko” sama po sebi pove samo to, da je nekaj usmerjeno na telo, vendar telesa ne razume zgolj anatomsko ali biomehansko. Ne pove pa še, ali gre za psihoterapijo, terapevtsko metodo, gibalno prakso, edukacijo telesa ali delo z dotikom..

Somatika je sicer čisto uporaben krovni izraz za področje telesno orientiranih pristopov, ki na telo ne gledajo zgolj mehansko, ostane pa nejasen, če ne razlikujemo med nameni, metodami, kompetencami in strokovnimi okviri teh pristopov.

Pomembno razlikovanje strokovnih okvirov

Pomembno je razlikovati med različnimi strokovnimi okviri znotraj somatskega področja. Somatska edukacija in somatsko gibanje sta prvenstveno usmerjena v učenje, raziskovanje zaznavanja, gibanja, koordinacije, telesne organizacije in utelešene pozornosti. Njun namen ni postavljanje psiholoških razlag za telesne simptome, interpretiranje nezavednih vsebin ali obravnava duševnih motenj.

Somatsko-terapevtski pristopi in somatska psihoterapija delujejo v drugačnem strokovnem okviru, ki lahko vključuje delo s travmo, čustvenimi procesi, navezanostjo, stresnimi odzivi in psihološkim doživljanjem. Tudi znotraj teh področij pa se pristopi, kompetence in obseg dela med posameznimi strokami razlikujejo.

Zato ni dovolj vedeti, da nekdo dela »somatsko«. Pomembno je razumeti, v katerem strokovnem okviru deluje, kakšna je njegova izobrazba, kakšne kompetence ima in kaj je dejanski namen njegovega dela.

Sōma: grški izvor besede

Beseda somatika izhaja iz starogrške besede sōma, ki pomeni telo. A sōma ni imela enega samega pomena. V različnih obdobjih je lahko telo označevala na zelo različne načine (Etymonline, b. d.).

V zgodnji grški tradiciji se sōma pogosto povezuje tudi z mrtvim telesom oziroma truplom, kar je zanimivo glede na današnjo rabo somatike, ki poudarja živo in doživljano telo. Pozneje se pomen razširi tudi na živo telo.

V evropskih strokovnih jezikih se isti koren pozneje pojavlja v izrazih, kot so somatic, somatology in psychosomatic. Ti izrazi se najprej razvijajo predvsem v medicinskih, psihiatričnih in znanstvenih kontekstih.

Izraz Somatics je pred Thomasom Hanno potrjen že leta 1853 pri Plinyju Earlu, ameriškem zdravniku in psihiatru. Earle ga uporablja v psihiatrični razpravi za predstavnike “somatske šole”, ki je izvor duševnih bolezni iskala predvsem v telesu. To ni današnji pomen somatike, je pa pomembno za zgodovino besede (Earle, 1853).

Sodobna somatika uporablja pojem telesa zelo specifično: zanima jo telo kot prostor izkušnje, zaznavanja, gibanja, uravnavanja in pomena (Eddy, 2016; Hanna, 1988).

Vrste somatike

Ker je somatika krovni pojem, je smiselno ločiti več področij znotraj te nadpomenke. Vsa se posvečajo telesu, vendar ne na isti način. Spodnja razvrstitev je moja delovna razdelitev področja, namenjena lažji orientaciji bralca. To ni splošno standardizirana klasifikacija somatike.

1. Somatsko-terapevtsko področje in somatska psihoterapija

To področje obsega pristope, ki vključujejo delo s stresom, travmo, čustvi, regulacijo živčnega sistema, telesnimi občutki, mejami, stikom in odnosi (EABP, b. d.; Kuhfuß idr., 2021; Ogden idr., 2006).

Somatska psihoterapija je ožji pojem, ker poteka znotraj psihoterapevtskega okvira. Somatsko-terapevtski pristopi pa niso vedno psihoterapija, čeprav lahko delujejo terapevtsko oziroma regulacijsko.

Primeri: Reichova telesna terapija, Bioenergetic Analysis, Gestalt, Focusing, Hakomi, Somatic Experiencing, Sensorimotor Psychotherapy, Somatic Psychology in druge telesno usmerjene terapevtske metode z etičnimi standardi, ki se jih integrira na temeljno psihosocialno akademsko izobrazbo.

2. Somatsko gibanje

Somatsko gibanje uporablja premik kot glavni način raziskovanja, zaznavanja, učenja in izražanja. Poudarek ni primarno na zunanji obliki, temveč na notranji izkušnji gibanja in na odnosu do telesa in doživljanja (Eddy, 2016; ISMETA, b. d.).

Primeri: somatic movement education and therapy, plesna somatika, Laban/Bartenieff, Authentic Movement, Body-Mind Centering, Skinner Releasing Technique in sorodne gibalne prakse. V Sloveniji v svoje delo vključujem tudi somatsko poučevanje Budokona in argentinskega tanga.

3. Somatska edukacija

Somatska edukacija je učenje skozi telesno zaznavo. Ukvarja se z dihom, držo, tonusom, koordinacijo, navadami gibanja, pozornostjo in reorganizacijo vzorcev (Alexander, 1932; Feldenkrais, 1972; Hanna, 1988).

V ospredju ni popravljanje telesa od zunaj, ampak razvijanje zaznave, izbire in bolj podporne notranje organizacije.

Primeri: delo Else Gindler, Sensory Awareness Charlotte Selver, Alexander Technique, Feldenkrais Method, Ideokinesis, Eutony, Hanna Somatic Education/Clinical Somatic Education in sorodne metode somatskega učenja.

4. Somatski bodywork

Somatski bodywork vključuje dotik, manualno vodenje, delo s tkivi, tonusom, držo, fascijo in telesno organizacijo. Dotik ni uporabljen le kot mehanska intervencija, ampak kot način podpore pri zaznavanju, regulaciji in reorganizaciji telesnega vzorca.

Primeri: Rolfing oziroma Structural Integration, Trager Approach, manualne somatske metode, del Body-Mind Centering, nekatere craniosacralne linije in drugi pristopi, ki povezujejo dotik, zaznavo in telesno organizacijo.

5. Filozofsko-fenomenološko področje

To področje daje somatiki pojmovne temelje. Raziskuje razliko med telesom kot objektom in telesom kot doživljano izkušnjo (Gallagher, 2005; Merleau-Ponty, 2012; Stanford Encyclopedia of Philosophy, b. d.).

Pomembni avtorji so Edmund Husserl, nemški filozof in ustanovitelj fenomenologije, Maurice Merleau-Ponty, francoski filozof telesa in percepcije, ter Eugene Gendlin, filozof in psihoterapevt, ki je razvil pojem felt sense (Gendlin, 1978; Husserl, 1989; Merleau-Ponty, 2012).

6. Medicinsko in psihosomatsko področje

V medicini izraz “somatsko” pomeni telesno, organsko, živčno ali biološko. Sem sodijo npr. somatski simptomi, somatske bolezni, psihosomatika, somatski živčni sistem in somatske celice.

Ta raba ni enaka sodobni somatiki kot telesnemu zaznavanju, gibanju, edukaciji ali terapiji, je pa pomembna za zgodovino besede in za razumevanje, zakaj ima izraz več pomenov, v medicini pa se je tudi najprej pojavil (izven izvornega grškega prostora).

Somatska čuječnost in telesno zaznavanje

Ali je Thomas Hanna izumil somatiko?

Ne. Thomas Hanna, ameriški filozof, urednik in pedagog somatske edukacije, ni izumil somatike, somatskega znanja ali telesno usmerjenega dela. Thomas Hanna je ena ključnih osebnosti pri popularizaciji in institucionalizaciji sodobne rabe izraza Somatics v poznem 20. stoletju (Drury, 2022; Hanna, 1988).

V 20. stoletju je izraz Somatics uporabil kot nadpomenko za že obstoječe prakse, teorije in edukacijske tokove. S tem je pomagal oblikovati moderno ime za področje, ki je imelo veliko starejše filozofske, terapevtske, gibalne, edukacijske in transkulturne temelje (Eddy, 2016; Hanna, 1988).

Njegova lastna metoda, Hanna Somatic Education/Clinical Somatic Education, je ena od metod znotraj somatske edukacije. Ni izvor celotnega področja (Hanna, 1988).

Somatika se ni začela z eno osebo in prav gotovo ne v sodobnem zahodnem svetu. Koncepti, na katerih sloni današnja somatika, kot so doživljanje lastnega telesa, zavestno gibanje, doživljanje diha, pozornost in povezava med umom in telesom, se pojavljajo v številnih starejših tradicijah in filozofijah.

Thomas Hanna je ena ključnih osebnosti pri popularizaciji in institucionalizaciji sodobne rabe izraza Somatics v poznem 20. stoletju, ne pa izumitelj celotnega somatskega področja.

Razvoj somatskega področja

Somatika kot področje se ni razvila linearno. Nastajala je skozi več vzporednih tokov, ki so se pozneje začeli prekrivati.

Transkulturne prakse utelešene pozornosti

Joga, qigong, tai chi, daoyin, meditativne in borilne prakse kažejo, da delo s telesom, dihom, pozornostjo in samouravnavanjem ni zahodni izum. Moderna somatika je eden od jezikov, s katerimi se danes opisuje del tega širšega znanja. Ta povezava je tukaj uporabljena kot primerjalna in transkulturna umestitev, ne kot trditev, da so te tradicije “somatika” v sodobnem zahodnem pomenu.

Medicinsko-psihiatrična linija

V medicini in psihiatriji se razvijejo izrazi kot so somatic, psychosomatic in somatology. Ta linija je pomembna za zgodovino besede, čeprav ni enaka sodobni somatski edukaciji ali somatski terapiji (Dumitrascu in David, 2019; Earle, 1853; Etymonline, b. d.).

Filozofsko-fenomenološka linija

Edmund Husserl, nemški filozof in ustanovitelj fenomenologije, razlikuje med telesom kot objektom in telesom kot živeto izkušnjo. Maurice Merleau-Ponty, francoski fenomenolog, telo postavi v središče zaznavanja sveta. Eugene Gendlin, filozof in psihoterapevt, pozneje razvije pojem felt sense, telesno občutenega pomena (Gendlin, 1978; Husserl, 1989; Merleau-Ponty, 2012).

Gibalno-edukacijska linija

Genevieve Stebbins, ameriška pedagoginja gibanja, Hade Kallmeyer, nemška učiteljica gimnastike, Elsa Gindler, nemška pedagoginja telesnega zaznavanja in ena ključnih praktičark in predhodnic moderne somatske edukacije, Heinrich Jacoby, švicarski pedagog, Charlotte Selver, učiteljica Sensory Awareness, F. M. Alexander, ustanovitelj Alexander tehnike, Mabel Todd, avtorica The Thinking Body, Gerda Alexander, ustanoviteljica Eutony, Moshe Feldenkrais, fizik in pedagog gibanja, ter Thomas Hanna, avtor Hanna Somatic Education, predstavljajo pomembno linijo gibalno-somatske edukacije (Alexander, 1932; Eddy, 2016; Feldenkrais, 1972; Hanna, 1988).

Psihoterapevtska in terapevtska linija

Wilhelm Reich, avstrijski zdravnik in psihoanalitik, je telo vključil v psihoterapijo prek diha, mišičnega “oklepa”, afekta in telesne obrambe. Laura Perls, psihologinja in soustanoviteljica Gestalt terapije, ter Fritz Perls, psihiater in soustanovitelj Gestalt terapije, sta prispevala k razvoju telesne “awareness” linije. Eugene Gendlin je s Focusingom razvil delo s telesno-občutenim pomenom. Pozneje se razvijejo še Hakomi, Somatic Experiencing, Sensorimotor Psychotherapy in druge somatsko-terapevtske metode (Gendlin, 1978; Kuhfuß idr., 2021; Ogden idr., 2006; Reich, 1933/1972).

Narava, telo, zaznavanje in somatski pristop

Ključni avtorji, prakse in metode v zgodovini somatike

Spodnja tabela ni popoln seznam vseh somatskih metod. Prikazuje pa glavne tokove, ki so pomembni za razumevanje razvoja sodobne somatike. Tabela je delovna orientacijska razvrstitev, ne dokončna zgodovinska taksonomija področja.

Avtor / tradicija Obdobje Pristop, metoda ali teorija Pomen za somatiko
Staroindijske tradicije / Patanjali, avtor oziroma zbirna figura jogijske tradicije predmoderno obdobje joga Telesno-duševna disciplina, ki povezuje držo, dih, pozornost, koncentracijo in odnos med telesom, umom in zavestjo.
Daoyin, qigong in tai chi, kitajske prakse gibanja, diha in pozornosti stara Kitajska in poznejše tradicije gib, dih, pozornost, kultivacija telesa Pomembni transkulturni predhodniki dela s telesom, dihom, notranjo pozornostjo, regulacijo in počasnim gibanjem.
Haruchika Noguchi, japonski praktik telesne samoregulacije 1911/12–1976 Seitai, Katsugen Undo Japonska linija spontanega oziroma regenerativnega gibanja in telesne samoregulacije.
Johann Christian August Heinroth, nemški zdravnik in psihiater 1773–1843 zgodnja psihosomatska medicina Pomemben za zgodovino medicinsko-psihiatrične rabe izraza psihosomatsko.
Pliny Earle, ameriški zdravnik in psihiater 1809–1892 raba izraza Somatics v psihiatričnem kontekstu Leta 1853 uporabi izraz Somatics za predstavnike somatske šole v psihiatriji, ne za današnjo somatsko edukacijo.
Edmund Husserl, nemški filozof in ustanovitelj fenomenologije 1859–1938 fenomenologija, Leib/Körper Razlika med telesom kot objektom in telesom kot subjektivno živeto izkušnjo.
Maurice Merleau-Ponty, francoski filozof fenomenologije telesa 1908–1961 fenomenologija percepcije Telo razume kot središče zaznavanja in delovanja, ne le kot objekt v svetu.
Marcel Mauss, francoski sociolog in antropolog 1872–1950 tehnike telesa Pokaže, da so hoja, drža, dihanje, sedenje in gibanje tudi kulturno naučene telesne navade.
Genevieve Stebbins, ameriška plesalka in pedagoginja gibanja 1857–1934 Harmonic Gymnastics Povezava gibanja, izraza, dihanja, estetike in telesne kulture; predhodnica linije Kallmeyer–Gindler.
Hade oziroma Hedwig Kallmeyer, nemška pedagoginja telesne kulture 1881–1976 prenos Harmonic Gymnastics v nemški prostor Most med Stebbinsino linijo in Gindlerjevo gibalno-reformno smerjo.
Elsa Gindler, nemška pedagoginja telesnega zaznavanja 1885–1961 zaznavanje, dih, teža, počitek, vsakdanje gibanje Ena ključnih praktičark in predhodnic moderne somatske edukacije; premik od zunanje forme k notranjemu zaznavanju.
Heinrich Jacoby, švicarski pedagog in glasbeni reformator 1889–1964 pedagogika zaznavanja, učenja in ustvarjalnosti Poveže telesno zaznavanje z učenjem, ustvarjalnostjo in neavtoritarnim pedagoškim procesom.
Charlotte Selver, nemško-ameriška učiteljica Sensory Awareness 1901–2003 Sensory Awareness Prenese Gindlerjevo linijo v ZDA; vpliva na New School, Esalen, Gestalt, humanistično psihologijo in bodywork okolje.
F. M. Alexander, avstralsko-britanski igralec in pedagog 1869–1955 Alexander Technique Razvije delo z uporabo drže, glasa, navad, inhibicij avtomatskega odziva in usmerjanjem pozornosti.
Mabel Elsworth Todd, ameriška pedagoginja telesa in gibanja 1880–1956 Ideokinesis, The Thinking Body Uporaba anatomskih podob, imaginacije in živčno-mišične koordinacije pri učenju gibanja.
Gerda Alexander, nemško-danska pedagoginja gibanja 1908–1994 Eutony Delo s tonusom, zaznavanjem, prilagajanjem napetosti, stikom s prostorom in funkcionalnim gibanjem.
Moshe Feldenkrais, fizik, judoist in pedagog gibanja 1904–1984 Feldenkrais Method, Awareness Through Movement Učenje skozi gib, variabilnost, zaznavanje razlik, zmanjševanje napora in izboljšanje funkcije.
Wilhelm Reich, avstrijski zdravnik in psihoanalitik 1897–1957 telesna psihoterapija, mišični oklep, vegetoterapija Telo vstopi v psihoterapijo kot področje diha, tonusa, afekta, obrambe in regulacije.
Alexander Lowen, ameriški zdravnik in psihoterapevt 1910–2008 Bioenergetic Analysis Nadaljuje telesno psihoterapevtsko linijo z delom na dihu, drži, napetosti, izrazu in telesnem doživljanju.
Laura Perls, psihologinja, in Fritz Perls, psihiater 1905–1990 / 1893–1970 Gestalt terapija Razvoj telesno-procesne razsežnosti gestalt terapije: stik, sedanjost, dih, gesta, telesna izkušnja.
Eugene Gendlin, filozof in psihoterapevt 1926–2017 Focusing, felt sense V terapevtski kontekst prinese telesno občuteni pomen; telo kot implicitno pomenonosno polje.
Ida Rolf, ameriška biokemičarka 1896–1979 Rolfing, Structural Integration Razvije manualni pristop k telesni strukturi, fasciji, drži in organizaciji telesa v gravitaciji.
Milton Trager, ameriški zdravnik 1908–1997 Trager Approach Razvije nežen manualni in gibalni pristop, ki uporablja dotik, zibanje, lahkotnost in občutek možnosti v telesu.
Irmgard Bartenieff, plesalka, fizioterapevtka in učenka Rudolfa Labana 1900–1981 Bartenieff Fundamentals, Laban/Bartenieff Poveže analizo gibanja, razvojne vzorce, funkcionalno gibanje, ples in rehabilitacijo.
Mary Starks Whitehouse, ameriška plesalka in plesno-gibalna terapevtka 1911–1979 Authentic Movement Razvije notranje usmerjeno gibalno prakso, povezano s plesom, nezavednim, pričo in terapevtskim prostorom.
Thomas Hanna, ameriški filozof, urednik in pedagog somatske edukacije 1928–1990 Somatics, Hanna Somatic Education Pomemben kot poimenovalec in institucionalizator moderne nadpomenke Somatics; avtor ene od metod znotraj širšega polja somatske edukacije.
Bonnie Bainbridge Cohen, ameriška delovna terapevtka, plesalka in pedagoginja gibanja roj. 1941 Body-Mind Centering Oblikuje somatski pristop, ki temelji na izkustveni anatomiji, razvojnih gibalnih vzorcih, dotiku, glasu in raziskovanju povezav med telesnimi sistemi, zaznavanjem, gibanjem in zavestjo.
Ron Kurtz, ameriški psihoterapevt 1934–2011 Hakomi Razvije somatsko psihoterapevtsko metodo, ki povezuje čuječnost, telo, nezavedne vzorce in terapevtski odnos.
Peter A. Levine, ameriški biofizik in psiholog roj. 1942 Somatic Experiencing Razvije telesno usmerjen pristop za delo s travmo in stresnimi odzivi, z močnim poudarkom na regulaciji živčnega sistema, titraciji, pendulaciji in zaključevanju stresnih odzivov.
Pat Ogden, ameriška psihoterapevtka roj. 1941 Sensorimotor Psychotherapy Razvije psihoterapevtski pristop, ki povezuje telo, gibanje, navezanost, travmo in kognitivno-čustvene procese.

Tabela skuša grobo pokazati, da se je sodobno somatsko področje razvijalo skozi več vzporednih linij: transkulturno, filozofsko, edukacijsko, terapevtsko, gibalno, manualno in medicinsko. Za širšo zgodovinsko umestitev glej predvsem Eddy (2016), Hanna (1988), Drury (2022), ISMETA (b. d.) in vire v razdelku “Viri in nadaljnje branje”.

Somatika danes

Danes je somatika širok pojem za pristope, ki telo razumejo kot živo izkušnjo, ne le kot objekt. Zato je pomembno razlikovati med somatiko kot krovnim področjem in posameznimi metodami znotraj njega (Eddy, 2016; Hanna, 1988; ISMETA, b. d.).

Somatic Experiencing, Sensorimotor Psychotherapy, Hakomi, Hanna Somatic Education, Feldenkrais Method, Alexander Technique, Body-Mind Centering, Rolfing, Focusing, Sensory Awareness in Somatska čuječnost so različne metode, ki spadajo v različna področja (somatsko gibanje, somatska edukacija, somatsko-terapevtsko področje...), čeprav se vse te metode spadajo pod področje somatike.

Beseda somatika je torej uporabna, ker poveže pristope, ki se ukvarjajo s telesom kot doživljano izkušnjo. Hkrati pa zahteva dodatno razlago, ker pod isti naziv sodijo zelo različne metode, cilji in strokovni okviri, kar je lahko zavajajoče (EABP, b. d.; ISMETA, b. d.).

Tukaj preberite več o Somatski čuječnosti kot avtorski somatski metodologiji, ki se umešča v širše somatsko področje.

Somatsko orientirano psihosocialno svetovanje, Somatska čuječnost, Budokon in argentinski tango

Pri svojem delu izraz somatika uporabljam kot krovno področje in kot usmeritev znotraj prakse psihosocialnega svetovanja. To pomeni, da se pogovor, psihosocialno razumevanje človeka, telesno zaznavanje, orientacija, podpora pri regulaciji živčnega sistema in utelešeno učenje povezujejo v enoten strokovno-praktičen okvir.

Delo poteka kot kolaborativen proces, usmerjen v raziskovanje konkretne življenjske teme, odnosa, vzorca ali tipičnih odzivov. Pogovor se prepleta s somatskim raziskovanjem izkušnje: s postopnim in uglašenim zaznavanjem telesnih občutkov, napetosti, impulzov, diha, stika s tlemi, orientacije v prostoru, občutka opore, meja in sprememb v delovanju živčnega sistema.

Somatski del v sklopu psihosocialnega svetovanja ni vezan na vaje, lahko pa vključuje gibanje, ki organsko vznika v procesu. Pri delu uporabljam metodo Somatske čuječnosti, ki predstavlja regulirano, zasidrano usmerjanje pozornosti k telesni izkušnji v realnem času.

Kam se moje delo umešča znotraj somatskega področja?

Moje delo se uvršča v somatsko-terapevtsko področje znotraj mojega osnovnega strokovnega okvira: psihosocialnega svetovanja, v somatsko edukacijo z metodo Somatske čuječnosti in somatsko gibanje.

  • Somatsko-terapevtsko področje: telo, živčni sistem, stresni odzivi, regulacija, telesni občutki, meje, potrebe in odnosni vzorci.
  • Somatska edukacija: učenje skozi telesno zaznavo, razlikovanje signalov, opazovanje doživljanja in razvijanje večje mere izbire v odzivih.
  • Somatsko gibanje: gibanje kot način utelešanja, zaznavanja, spoznavanja, izražanja, orientacije, regulacije ter odnosa s tlemi, prostorom in doživljanjem. Tako poučujem Budokon in argentinski tango.

Svojega dela ne umeščam v medicinsko zdravljenje, psihiatrično obravnavo, psihoterapevtsko obravnavo duševnih motenj ali somatski bodywork.

Somatska čuječnost kot avtorska metoda

Somatska čuječnost je avtorska somatska metodologija oziroma praktični okvir. Razvila sem jo kot način urjenja zaznave telesnih signalov v realnem času ter njihovega povezovanja z notranjimi stanji, kontekstom in odzivi, brez popravljanja, siljenja ali prehitrega interpretiranja izkušnje. Kot samostojna metoda še ni predmet neodvisne znanstvene validacije.

Somatska čuječnost ni samo “čutenje telesa” in ni tekmovanje v intenzivnosti zaznavanja. Je procesno urjenje stabilnejšega odnosa do notranjih stanj za več utelešenosti, psihološke odpornosti in boljšega stika z mejami.

Preberite več o Somatski čuječnosti.
Preberite več o individualnem procesu.
Preberite več o mojem pristopu.
Preberite več o moji strokovni podlagi.

Viri in nadaljnje branje

Ta stran je napisana kot strokovno-poljudna razlaga somatike, ne kot akademski pregled vseh somatskih smeri. Spodnji viri so razvrščeni po kategorijah, da je mogoče lažje navigirati po zgodovinskih, terminoloških in teoretskih poantah besedila.

Temeljni viri za somatiko

Izvor besede in zgodnja strokovna raba

Fenomenologija telesa

  • Gallagher, S. (2005). How the body shapes the mind. Oxford University Press.
  • Husserl, E. (1989). Ideas pertaining to a pure phenomenology and to a phenomenological philosophy: Second book (R. Rojcewicz in A. Schuwer, prev.). Kluwer Academic Publishers.
  • Merleau-Ponty, M. (2012). Fenomenologija zaznave. Študentska založba.
  • Stanford Encyclopedia of Philosophy. (b. d.). Phenomenological approaches to self-consciousness.

Somatska edukacija in somatsko gibanje

  • Alexander, F. M. (1932). The use of the self. Methuen.
  • Body-Mind Centering Association. (b. d.). What is Body-Mind Centering?
  • Feldenkrais, M. (1972). Awareness through movement. Harper & Row.
  • Todd, M. E. (1937). The thinking body. Dance Horizons.

Telesno usmerjena psihoterapija, travma in somatsko-terapevtski pristopi

Interocepcija, čuječnost in telo

O besedilu

Besedilo sem pripravila kot strokovno-praktično razlago pojma somatika. Namen strani je prispevat k večji meri jasnosti vezane na izraz in področje somatike, zakaj se pojem uporablja različno in kako se razlikujejo somatska terapija, somatska psihoterapija, somatska edukacija, somatsko gibanje, bodywork, fenomenologija telesa in medicinska raba izraza.

Stran ni akademski pregled vseh somatskih smeri, temveč orientacijski tekst za lažje razumevanje področja in izbiro ustrezne oblike podpore, učenja ali prakse. Viri so dodani zato, da so ključne zgodovinske, terminološke in teoretične trditve preverljive, ne zato, da bi besedilo delovalo kot znanstveni članek.

Ključne razlike

Ali je somatika isto kot psihoterapija?

Ne. Somatska psihoterapija je ena veja znotraj širšega somatskega področja. Somatika je hkrati tudi izraz za edukacijo, gibanje, bodywork, čuječnost, filozofijo telesa ali medicinsko poimenovanje telesnega.

Ali je Somatic Experiencing psihoterapija?

Ne nujno. Somatic Experiencing je somatsko-terapevtski pristop za delo s travmo in stresnimi odzivi. Lahko se uporablja znotraj psihoterapije, če ga izvaja ustrezno usposobljen psihoterapevt, lahko pa se uporablja tudi v drugih strokovnih okvirih v skladu s kompetencami, z omejitvami in etiko posamezne stroke.

Zakaj ni dovolj, da se nekdo opredeli kot “somatski”?

Ker izraz “somatski” sam po sebi pove samo to, da je pristop telesno usmerjen. Ne pove pa še, ali gre za psihoterapijo, terapevtsko metodo, gibalno prakso, edukacijo, manualno delo ali medicinski pojem. Če iščete terapevtsko podporo, je pomembno preveriti strokovno izobrazbo, okvir prakse in etični okvir.